E sad je tema OK.....mada paaaaakleno dosadna....da nebiste zaspali, te zadržali koncentraciju, temu prilažem na slovenačkom
MOTORJI ZA POGON ČOLNOV...
Na čolnih in jahtah se za pogon najveČkrat uporabljajo motorji z notranjim izgorevanjem. Izjemoma se uporabljajo elektromotorji (za jezera in nekatere reke, predvsem iz ekoloških razlogov). Za pogon čolnov uporabljamo različne vrste motorjev z notranjim izgorevanjem. Delimo jih na:
• izvenkrmne motorje
• stabilno vgrajene motorje
• kombinacijo obeh – Z-pogon.
Izvenkrmni motorji se uporabljajo pretežno za pogon na manjših plovilih. Razlogi za to so pomanjkanje prostora v čolnu, enostavnost in ekonomičnost. Dobre lastnosti: so lahko dostopni za popravila, lahko jih snamemo s plovila, imajo dobre manevrske lastnosti, propeler lahko dvignemo. Slabe lastnosti: izpostavljeni so zunanjim vplivom. Ponavadi so to dvotaktni motorji.
Stabilno vgrajene motorje uporabljajo večinoma večja plovila, čolni in jahte. Dobre lastnosti: povečajo stabilnost, imajo miren tek, daljšo življenjsko dobo, dopuščajo večje moči. Slabe lastnosti: zavzemajo prostor v čolnu in za krmilo, dostop do raznih delov je omejen zaradi prostora, zahtevajo trdnejšo konstrukcijo, imajo slabši izkoristek zaradi nagnjene osi. V-gradnja čolna izboljša izkoristek. Ponavadi so to štiritaktni dizelski ali bencinski motorji.
Motorji na Z-pogon so vgrajeni v trup plovila, prenosni in potisni mehanizem pa je izveden kot pri izvenkrmnem motorju. Tudi krmarjenje se opravlja z obračanjem noge motorja okoli njene navpične osi. Združujejo vse dobre lastnosti izvenkrmnega in vgrajenega motorja. Teža motorja in noge precej poveča težišče, zato za čolnom nastaja zatega. Takšne motorje imajo ponavadi gliserji, ker se spridobivanjem hitrosti (glisiranjem) plovilo zravna.
MOTORJI Z NOTRANJIM IZGOREVANJEM
Glede na gorivo in način vžiga delimo motorje z notranjim izgorevanjem na bencinske (Otto) in dizelske. Pri motorjih dovajamo različna goriva (bencin, nafto, plin) in zrak neposredno v notranjost valja. Tam izgorevajo in sproščajo toploto ter posledično povišujejo tlak v valju. Povišani tlak pritiska na bat, ki preko ostalega mehanizma motorja opravlja mehansko delo. To delo (vrtenje motorja) pa preko propelerja uporabljamo za potisk plovila.
Sistem Otto: mešanica goriva in zraka se v pravilnem razmerju pripravlja zunaj valja. Tako mešanico vsesava valj, kjer jo bat komprimira. Ob koncu kompresije vžgemo tako pripravljeno in komprimirano zmes z električno iskro (svečico). Zaradi tega se v valju naglo poviša tlak (od pribl. 11 barov na 40–50 barov), ki potisne bat navzdol ter tako v tem delovnem gibu motorja opravlja delo. Sistema tega motorja ne smemo povsem poistovetiti s pojmom bencinski motor (kot se v praksi pogosto dogaja), saj se v teh motorjih uporabljajo lahko tudi druga goriva (benzen,
alkohol in plinska goriva). Tekoča goriva se v uplinjaču razpršijo v fino meglo in se v valju zaradi povišane temperature uplinijo.
Uplinjač je naprava, ki poskrbi, da motor vsesa pravilno zmes zraka in bencina. Imajo ga vsi Otto motorji. Naprava za vbrizg goriva lahko nadomesti uplinjač.
Dizelski sistem: pri dizelskih motorjih vsesava valj samo zrak, kjer ga bat močno komprimira, na pribl. 40–60 barov. Komprimirani zrak doseže v valju proti koncu kompresije visoko temperaturo (približno 700° C). V tej fazi se vbrizga v valj fino razpršeno gorivo (nafta) z napravo za vbrizg goriva, ki se v trenutku vžge in povzroči povišanje tlaka v valju na pribl. 100 barov. Ta tlak potisne bat navzdol in tako opravi mehansko delo.
Motorje z notranjim izgorevanjem delimo na dvotaktne in štiritaktne.
ŠTIRITAKTNI MOTORJI
Že ime samo pove, da so to motorji, kjer se posamezni ciklus delovanja zaokroži v štirih taktih.
DVOTAKTNI BENCINSKI (OTTO) MOTORJI
Za razliko od štiritaktnih motorjev dvotaktni niso opremljeni z ventili. Delovni ciklus se opravi le v dveh taktih, to je v kompresijskem in delovnem. Pri njih se zmes goriva in zraka tlači v valj skozi odprtine za izpiranje, zgoreli plini pa se iztiskajo skozi izpušne odprtine. Vstop zmesi oz. zraka ter izpiranje valja in iztiskanje zgorelih plinov poteka v času, ko so odprti kanali med obema taktoma. V primerjavi s štiritaktnimi motorji imajo dvotaktni:
• večjo moč pri enaki velikosti
• enostavnejši mehanizem.
ROČIČNA GRED
Pretvarja premočrtno gibanje batov v krožno gibanje. Ko dvotaktni motor opravi delovni takt, se ročična gred obrne enkrat. Ko štiritaktni motor opravi delovni takt, pa se ročična gred obrne dvakrat.
MENJALNIKI, SKLOPKE, REDUKTORJI, PROTITLAČNI LEŽAJI IN PROPULZORJI
Da bi moč motorja koristno izrabili za potiskanje plovila, potrebujemo še primeren prenosni mehanizem, sestavljen iz menjalnika (omogoča tek v prazno in vožnjo naprej in nazaj), sklopke, reduktorja (motor deluje z višjimi obrati, kot se prenašajo na propeler), protitlačnega ležaja (prevzema nase aksialni potisk gredi, ko se prične propeler obračati in potiskati plovilo) in propulzorja. Pravilna izbira propelerja je izredno pomembna za optimalni izkoristek moči in obratov motorja in s tem hitrost plovila. Propeler izberemo glede na moč in obrate motorja in značilnosti in dimenzije plovila. Največkrat nam značilnosti propelerja (premer, korak, površina in število lopatic) najbolj natančno določi proizvajalec motorja, ki ima za isti motor pripravljenih več vrst propelerjev – odvisno od plovila, ki mu je motor namenjen. Pri motorjih, ki so prirejeni za plovila, postavljamo protitlačni ležaj pred reduktor, sklopko in
motor. Pri izvenkrmnih motorjih in motorjih Z-izvedbe so sklopka, menjalnik, reduktor in protitlačni ležaj že vgrajeni.
Jet pogon – motor poganja vodno črpalko, ki sesa vodo in jo potiska pod pritiskom skozi šobo na krmi. Ta način pogona je relativno neekonomičen (izkoristek pribl. 60 % energije), je pa praktičen za plovila, ki plovejo v plitkih vodah, in za druge posebne namene (vodne skuterje, reševalne čolne idr., predvsem iz varnostnih razlogov).
HLADILNI SISTEMI MOTORJEV
Med delovanjem motorja z notranjim izgorevanjem se v zgorevalnem prostoru razvijejo visoke temperature. Zaradi teh bi lahko prišlo do okvar (zaribanja) bata in valjaste puše, pokanja ohišja motorja itd., zato imajo vsi motorji predvideno hlajenje teh delov. Hladimo predvsem valjaste stene in glavo motorja in posredno bat. To so termično najbolj izpostavljeni deli motorja, saj se v delovnem taktu zgorevanja razvije temperatura pribl. 2.000°C. Obstajata dva osnovna sistema hlajenja – zračno in vodno.
Zračno hlajenje se uporablja pri manjših motorjih – najpogosteje izvenkrmnih (manj pri stabilnih in večjih zvenkrmnih motorjih). Valj in glava sta opremljena z lamelastimi rebri, kar povečuje hladilne površine in s tem pospešuje odvajanje toplote. Da pa bi to odvajanje še izboljšali, so nekateri motorji opremljeni z ventilatorjem, ki usmerja gibanje zraka okoli valja in glave motorja.
Vodno hlajenje se uporablja pri motorjih večjih moči (tako vgrajenih kot izvenkrmnih), pri katerih je tudi konstrukcija drugačna. Blok in glava motorja imata dvojne stene, vmes pa se teče voda, ki jo skozi hladilni prostor potiska vodna črpalka. Navadno se hladi tudi izpušni kolektor oz. ves izpušni sistem. Motorji večjih moči imajo vedno predvideno tudi hlajenje podmazovalnega olja, ki poteka v posebnem hladilniku olja. Pri vodnem hlajenju ločimo še odprti in zaprti sistem hlajenja.
Pri odprtem sistemu črpalka črpa vodo iz okolice, jo potiska skozi hladilni prostor motorja in skozi izstopno ali izpušno cev nazaj v okolico.
Pri zaprtem sistemu hladimo motor s hladilno tekočino, to pa v posebnem hladilniku hladimo z vodo, ki jo črpamo iz okolice in se izteka skozi izpušno cev spet nazaj v okolico. Zaprt sistem hlajenja je sicer dražja izvedba, vendar ima zato nekatere prednosti:
- delovna temperatura motorja je lahko višja, kar izboljšuje toplotni izkoristek
- v hladilnem prostoru se ne nabirata vodni kamen in sol (uporabljamo lahko destilirano
vodo ali kakšno drugo hladilno sredstvo)
- sten hladilnega prostora ne uničuje agresivna morska voda (ki deluje kot elektrolit).
MAZANJE MOTORJEV
Pri manjših dvotaktnih Otto motorjih izkoriščamo princip delovanja tudi za mazanje motorja. Gorivu dodajamo olje, ki na poti v zgorevalni prostor maže ves karterski mehanizem, stene valja, bat in batne obročke, nato pa zgori skupaj s pogonsko zmesjo. Dovolj je, da pripravimo pravilno mešanico bencina in olja (l,2 ali 3 %), kot jo predpiše
proizvajalec motorja. V tem primeru smo lahko prepričani, da se motor pravilno podmazuje. Večji odstotek olja v bencinu, kot ga predpiše proizvajalec, motorju ne koristi. Prebogata mešanica zamasti svečke (motor težko vžge), izpušni plini so sivo obarvani zaradi nepopolnega izgorevanja zmesi (onesnažujemo okolje).
Tlačno mazanje. Drugi večji motorji, tako dizelski kot bencinski, se največkrat mažejo s posebno zobniško črpalko. Ta črpa olje iz karterja, ki služi kot rezervoar, in ga tlači preko posebnih cevčic in izvrtin v samem mehanizmu na posamezna mazalna mesta. Pritisk olja v mazalnem sistemu se navadno giblje med 1–4 barov, odvisno od obremenitve oz. obratov motorja in temperature olja v sistemu.
